DAN ZMAGE NAD FAŠIZMOM
8. maja 1945 zvečer ob 21.20 je v Berlinu ob prisotnosti sovjetskih, ameriških, britanskih in francoskih poveljnikov feldmaršal Wilhelm Keitel podpisal akt brezpogojne kapitulacije. Po moskovskem času je bil tedaj že 9. maj, zato se je v Sovjetski zvezi in ostalih državah, ki so po vojni imele socialistično državno ureditev, dan zmage nad fašizmom praznoval 9. maja, v državah Zahodne Evrope in ZDA pa dan prej.
Slovenija dan zmage praznuje 9. maja.
S podpisom akta kapitulacije se je v Evropi uradno končala druga svetovna vojna, čeprav so boji z enotami Sil Osi trajali v Jugoslaviji (na Koroškem) vse do 15. maja.
LJUBLJANA
Ko je Italija septembra 1943 kapitulirala, je slovenska Narodnoosvobodilna vojska zasedla ozemlje vse do Ljubljane, ki je bila tri dni povsem svobodna. 10. septembra pa so prišli novi okupatorji Nemci. Ponovno so se vrstile množične aretacije, odgoni v taborišča, streljanja talcev... Temu se je proti koncu vojne pridružilo vse hujše pomanjkanje, v februarju in marcu leta 1945 pa še zavezniško bombardiranje.
SEŽANA, SVOBODA IN RAZMEJITEV
V noči z 29. na 30. april 1945 so Sežano dosegli partizani in prodirali naprej proti Trstu. Ob polnoči, ko je zazvonil zvonec, je bilo vojne konec.
Osvoboditev mesta so Sežanci pozdravljali s prepevanjem in mahanjem.
“Sežanci smo čakali razmejitveno komisijo štirih, ki je odločala, kam bodo priključeni posamezni kraji in se nanjo dobro pripravili. Marca 1946 se je skozi Sežano peljala mednarodna razmejitvena komisija. Sežanci so jo množično pričakali in zahtevali priključitev k Jugoslaviji. Razen ruskega predstavnika, ki je v vozilo vzel zastavo, s katero so mladinci skušali vsaj za trenutek simbolično ustaviti komisijo, jih nihče niti pogledal ni.” (P. Skrinjar, Sežana, 2006, str. 151)
DRUGA SVETOVNA VOJNA IN SPLOŠNA MATURA
S šolskim esejem se je ta teden začel spomladanski rok splošne mature. Obvezno branje letos predstavljata zbirka novel Strah in pogum Edvarda Kocbeka in roman Draga Jančarja z naslovom In ljubezen tudi.
Literarni deli sta nastali v različnih obdobjih, a imata nekaj skupnih značilnosti. Tematika in dogajalni čas sta podobna; obe opisujeta grozne razmere, ki jih je prinesla druga svetovna vojna, obe govorita o partizanskem življenju, pa tudi o notranjem razkolu med Slovenci. Oba avtorja v odnose med literarnimi liki vpletata motiv izdaje in vprašanja krivde, se sprašujeta, kje je meja med dobrim in zlim, ki je med vojno vihro velikokrat dodobra zabrisana.
NE JOČI, PETER
Štigličev film Ne joči, Peter je partizanska otroška komedija, ki se na humoren način posveča usodi vojnih sirot in junaštvu preprostih borcev v uporu proti okupatorju. Partizanska minerja Dane in Lovro, obupno željna velike akcije, dobita častno, a zanju ponižujočo nalogo, da v času nemške hajke na osvobojeno ozemlje prepeljeta tri otroke. Za nameček kot »okrepitev« dobita še na novo mobiliziranega, povsem neizkušenega kmečkega fanta Dolfeta. A na videz robata minerja imata dobro srce, zato se kmalu spoprijateljita z otroki, zlasti z najmlajšim Petrom, ki ju vselej spravlja v smešne zagate in nevarne situacije. Spotoma po spletu naključij minerja razstrelita veliko skladišče orožja in otroke uspešno pripeljeta na varno. Na misiji jima pomaga partizanka Magda, za katero se izkaže, da je skrivnostni kapetan Brina, pomemben obveščevalni oficir na ogroženem območju.
KULTURA
Slovenski narod je vzporedno z odporom v času najhujše morije na evropskih tleh trmasto ohranjal lastno kulturo. Zaradi fašizma smo bili Primorci v to prisiljeni še tolikanj prej. Kultura dejansko predstavlja temelj naše narodne identitete.
Vlogo kulturnih ustvarjalcev, tako ljubiteljskih kot poklicnih, ki so zaradi "neustavljive želje po izražanju lastne identitete, krepitvi skupnega občutka pripadnosti narodu in osmišljanju življenja v svobodni domovini" oblikovali idejo in tlakovali pot v danes svobodno in neodvisno državo, je slovenski narod spoznal tako v boju proti okupatorju kot pri oblikovanju narodne zavesti v času osamosvajanja v zgodnjih devetdesetih letih. (povzeto po delu nagovora Predsednice Državnega zbora, mag. Urške Klakočar Zupančič)
