režija. Petra Volpe
igrajo: Leonie Benesch, Sonja Riesen, Alireza Bayram, Selma Jamal Aldin, Urs Bihler
Medicinska sestra Floria začne nočno izmeno na kirurškem oddelku švicarske bolnišnice. Ena od sodelavk je zbolela, zato morata s kolegico sami poskrbeti za petindvajset pacientov. Floria stresno delovno rutino obvladuje z neomajno predanostjo in profesionalnostjo, v oskrbo bolnikov pa vnaša človečnost in toplino. Toda naloge se kopičijo, nujni primeri se stopnjujejo in noč se kmalu sprevrže v neusmiljeno bitko s časom.
Režiserkina beseda: Tema me zanima že dolgo časa. Vrsto let sem živela z medicinsko sestro in spremljala, kaj je doživljala na delu. /…/ Vse, kar sem v tistem trenutku počela sama, se mi je zdelo precej banalno v primerjavi s stvarmi, s katerimi se je vsakodnevno soočala ona – smrt, bolezen, osamljenost, starost … /…/ Vsak dan se je z dela vračala z zgodbami, ki so vsebovale globoko lepoto in hkrati pričale o nepopisni izčrpanosti. Tu so bili trenutki veselja in povezanosti s pacienti, a tudi občutki obupa, ki so izvirali iz strukturnih težav zdravstvenega sistema. Vedno večje breme kadrovskega primanjkljaja, pomanjkanje priznanja in neizprosen pritisk so v njej pustili globoke sledi. Med pandemijo covida so se negovalci znašli v središču pozornosti. Ljudje so jim ploskali z balkonov in poklic je nenadoma postal ‘sistemsko pomemben’. Toda zdravstvena nega ni ‘sistemsko pomembna’ le med pandemijo. Mislim, da bi moral biti poklic eden najbolj cenjenih in spoštovanih v naši družbi. Delo ni zahtevno le v tehničnem smislu, ampak tudi s človeškega in psihičnega vidika. Ti ljudje skrbijo za nas, ko smo bolni in stari, ko smo najbolj ranljivi. Vsak dan nosijo velikansko odgovornost. Zato sem želela posneti film, ki bi slavil ta poklic. /…/ Upam, da film po eni strani ponuja dobro zabavo, saj gledalca odpelje na razburljivo vožnjo z vlakcem smrti. Po drugi strani pa sem želela pokazati, kaj pomeni delati v tem poklicu. Ti ljudje so pogosto z nami na začetku našega življenja, pa tudi na koncu. Nemalokrat so prvi in zadnji, ki se nas dotaknejo. Običajno se z njimi srečamo v kritičnih trenutkih našega življenja – ali pa življenja naših najdražjih. Gledalce želim spomniti, kako hvaležni smo lahko, da nam v takšnih trenutkih stoji ob strani profesionalna, sočutna oseba. Zavedati bi se morali, da je njihov boj za boljše delovne pogoje tudi naš boj!
